adicionalnega upravljanja s stroški.Slika 2: Koncept tradicionalnega upravljanja s stroškiVir: Crow Kenneth: Target Costing, DRM, (URL: http://members.aol.com/drmassoc/target.html), 3.11.2000Pri osnovnem konceptu načrtovane stroške nato odštejemo od ocenjene prodajne cene proizvoda in dobimo pričakovan dobiček. Pri modificirani metodi (angl. Cost-Plus metoda), načrtovanim stroškom prištejemo željen dobiček in dobimo predvideno prodajno ceno proizvoda. V kolikor je ocenjena prodajna cena previsoka, se predvidijo modifikacije proizvoda oziroma procesov. To lahko naredimo šele ko je večina projektov in načrtov proizvoda že določenih in procesov že planiranih. Spremembe in modifikacije zato zahtevajo dodatne vire kar prinese dodatne stroške. Ciljna prodajna cena je zaradi tega še teže dosegljiva. Koncept ciljnih stroškov ta tradicionalni način postavi na glavo in v osnovi izhaja iz ocenjene prodajne vrednosti proizvoda ali storitve. Pri tem konceptu najprej ocenimo bodočo prodajno vrednost proizvoda s točno določenimi lastnostmi in značilnostmi, od ocenjene prodajne vrednosti odštejemo željen dobiček in tako dobimo ciljne stroške proizvoda ali storitve.Ciljni stroški predstavljajo razliko med prodajno vrednostjo proizvoda v obdobju njegovega celotnega življenskega cikla in pričakovanim dobičkom od prodaje tega proizvoda (Tekavčič, 2000, str. 4). V svoji osnovi je metoda ciljnih stroškov enostavna enačba:Ciljni stroški = prodajna vrednost – dobiček Ta enačba, ki določa ciljne stroške kot odvisno spremenljivko, nam pove, da je koncept ciljnih stroškov v svojem bistvu sistem za planiranje dobička in stroškov. Koncept lahko uporabljamo pri planiranju dobička in stroškov za posamezen proizvod...
